1. turnir Turbo lige, Zagreb, 24.09.2011

Čeprav forma še ni čisto prava, sem si zaželel spet odigrat kak turnirček. V Zagrebu je tradicionalno fajn vzdušje, in sem se odločil, da grem v prestolnico lijepe njihove pogledat, če so fantje v zadnjih dveh letih kaj napredovali. Da se pohvalim z minulim delom, takrat sem single izgubil v finalu, dvojice pa sva z Bambijem zmagala več kot gladko. Ker on še šminkira na tenis placu, nisva mogla braniti zmage, se mi je pa pridružil Matic.

Prizorišče – zagrebački velesajam, hala 25, dvorana za tenis in badminton ''Turbo limač''. Šest igrišč za singl in štiri za pare, na osmih je podlaga že rahlo razmajani in ne preveč trdno pritrjeni laminat, na dveh pa kar beton – nisem zihr, če je samo pobarvan ali je prevlečen s tanko plastjo nekakšne umetne snovi. Višina stropa precej nizka, servis pri singlih je problem. Vidljivost kakor kje, na par igriščih je ozadje belo in ni lahko, sploh za nas z očali.

Ogromno število prijavljenih – 26 moških v A kategoriji, 8 v B kategoriji (prav primerna konkurenca za naše ''nove upe''), 14 mešanih dvojic, 12 moških dvojic, 8 žensk…

Matic je bil osmoljenec turnirja – v skupini je dve tekme zmagal in le eno izgubil, a v krogu treh z dvema zmagama sta mu zmanjkali dve točki, da bi se uvrstil v osmino finala. V razigravanju za mesta je gladko dobil vse tri tekme in tako s smo enim porazom osvojil 17.mesto. Okrutno. Še posebej, če primerjam s svojim nastopom, saj sem izgubil tri tekme in bil deseti. Sem pa relativno zadovoljen, saj sem kasnejšemu zmagovalcu turnirja Dinku Đurđeviću vzel set.

Potem sva igrala še dvojice. Dobila sva zelo težko skupino, odigrala celo bolje, kot sem pričakoval, a sva obe tekmi tesno izgubila, predvsem zaradi padca zbranosti v končnicah. Proti kasnejšima zmagovalcema turnirja sva imela set prednosti in 13:10 (igrali smo sete do 15), pa izgubila…

Končna bilanca: odigral 16 setov (11 singl, 5 pari), dobil nekaj točk za lestvico, za nameček pa še orjaški musklfiber…

Avtor: Aljoša Rovan