Turcija od razbite glave do kuhanega luleka

Vse skupaj se je začelo v sezoni 2011/12, ko me je Sandi Šaban iz Zagreba povabil, če bi skupaj odigrala turnir dvojic v okviru Turbolige. In sva ga. Prvo tekmo sva igrala proti kasnejšima zmagovalcema in še eni slovensko-hrvaški kombinaciji Vugrinecu in Vlaheku. Tekma je bila po dveh setih izenačena, v prvi točki tretjega seta je Sandi smeširal, en od nasprotnikov je vrnil relativno nizko diagonalo, zato sem skočil nazaj, da bi zaključil točko, ko sem za sabo začutil gibanje. Sklonil sem se, a je bilo že prepozno. Lopar je počil, koža na mojem čelu pa tudi. V kopalnici sem se umil in poflajštral, nato pa še malo omotičen nadaljeval z igro. Preden sem prišel k sebi, je že bilo 8:0 za nasprotnika in čeprav sva potem odigrala dobro, sva tekmo izgubila, turnir pa končala na tretjem mestu.

Nato sva skupaj odigrala še en turnir v okviru Wood Shot lige in zmagala. Najbrž zato in verjetno zaradi občutka krivde ob razbiti glavi me je Sandi letos poleti povabil, če bi šla odigrat svetovno veteransko prvenstvo v Ankari v Turčiji. Bil sem za, seveda sva se oba nameravala prijaviti tudi za igro posamezno. Nato se je za izlet prijavila še Eva, a sem ji rekel, da me seveda lahko spremlja, če bo z menoj odigrala mix. Bila je za, računajoč, da bo lahko odigrala na svežino. A to je bil račun brez krčmarja. Takoj po povratku z morja so se začele priprave – seveda en bolj, druga pa manj navdušeno. Pri vadbi so pomagali Pero Dirnbek s karatejskimi kondicijskimi treningi, klubski sparing partnerji Luka, Miki, Frenk, Nuša in Rašo ter Silvio z nasveti.

Nabavili smo letalske karte, rezervirali hotel ter se prek BZS in HBS prijavili na turnir.

Dobro voljo pred odhodom je nekoliko skalila Sandijeva poškodba – nategnil si je stransko trebušno mišico in je moral izpustiti kar nekaj treningov. Modrost starih trenerjev, da je pred velikim tekmovanjem najpomembneje in najtežje preprečiti poškodbe, se je spet izkazala za resnično.

Prvi razburljiv dogodek se je zgodil na Istanbulskem letališču. Na kontroli potnih listov je bila velika gneča, tako da sem pogledal, koliko časa je še do leta proti Ankari. Sandi in njegova psihologinja, maserka in žena Lidija sta imela stand-by vozovnice, tako da se itak nista vedela, kdaj bosta letela naprej, na moji karti pa je pisalo 15:15. Prekleto malo časa. Ko sva končno prišla na vrsto in dobila turški žig v potni list, je bilo do leta še kakih osem minut. Zašprintala sva proti gateu, a letališče v Istanbulu je ogromno, tako da sva kmalu morala nekoliko upočasniti tempo. Ko sva prišla na mesto odhoda, so bila vrata zaklenjena! Vendar - na info tabli je pisalo Ankara 16:00. Izkazalo se je, da je to prava ura poleta, 15:15 pa je bil boarding time … No ja, en kondicijski trening več ne škodi . Ko sva čakala na let, se je pojavila velika skupina temnopoltih badmintonistov – prepoznavnih po majčkah Yonex, Victor in podobno, predvsem pa po torbah z loparji. Izkazalo se je, da gre za polovico indijske ekipe – na našem letalu jih je bilo 45.

Na letališču v Ankari naj bi nas čakal avtobus organizatorja prvenstva, a ga ni bilo. Prvi znak, da organizacija ne bo ravno perfektna. Ni kaj, Turki so bili kar nekaj stoletij na Balkanu in so se navzeli nekaterih naših navad. Ampak ni bilo panike, skupaj z množico Indijcev sva se usedla na javni avtobus, ki nas je odložil v neposredni bližini dvorane, v kateri bo turnir. S taksijem sva odšla do hotela Atalay precej blizu dvorane in se namestila v sobo. Nekajkrat sem poskusil poklicati Sandija, a mi ni uspelo dobiti zveze, tako da naju je kar malo skrbelo, kdaj in kako bosta prispela. Zvečer sva odšla na sprehod do dvorane, kjer sva komaj našla vhod, si ogledala še zadnje priprave igrišč, nato pa šla na baklave. Niso bile slabe, a v Sarajevu so boljše, moje domače pa sploh. Moram se malo hvaliti, z dosežki na igrišču se ne bom mogel kaj dosti.

Sicer pa je hrana v Turčiji dobra in poceni in zaradi balkanskih povezav nam precej domača. Prevladujejo jedi na žaru – piščanec in jagnjetina, svinjine seveda ni. Ob vsaki jedi postrežejo ogromne količine zelenjave, ki ima za razliko od hidroponičnih pridelkov v naših trgovinah še vedno okus. Največkrat gre za ''čoban salato'' iz drobno narezanih paradižnikov, paprike, kumare in čebule, običajno pa dodajo še peteršilj ali meto. Solato polijejo s sladko-kislo omako iz granatnih jabolk (po turško nar sos). Kuhajo tudi zelo dobre juhe, največkrat smo dobili juho iz leče. Imajo tudi svojo različico pice, ki ji rečejo pide. Ne vem, če obstaja povezava, a naše pice so običajno okrogle, pide pa imajo obliko … hm … pi..de. Ob jedi smo največkrat pili ayran (rahlo slan z vodo razredčen jogurt). Sicer Turki skoraj ne pijejo kave, pač pa zelo močan in trpek turški čaj. In to veliko čaja, povsod vidiš natakarje s polnimi pladnji majhnih kozarčkov. Nam je bil bolj všeč elma čaj iz posušenih na drobno narezanih koščkov jabolk. Od sladic smo poskusili že omenjene baklave, halvo, tulumbe, kadaif (sladki rezanci), künefe (neke vrste ocvrt sir, a v sladki različici) in sütlač (nekaj med mlečnim rižem in creme brulle). Omembe vredne su tudi njihove melone – zunaj živo rumene z zelenimi progami, znotraj svetlo zelene in odličnega okusa. Še Sandi in Lidija, ki sicer sploh ne marata melon, sta bila navdušena.

Ko sva v nedeljo zjutraj stopila iz sobe, da bi šla na zajtrk, sta iz sosedne sobe stopila Lidija in Sandi. Zajtrk je bil v desetem nadstropju hotela, kjer smo hitro videli, da je Ankara pravzaprav ogromno mesto. Prej sem mislil, da je Istanbul res velik (kar seveda je), Ankara pa pač majhno administrativno središče in sedež vlade. Nasprotno, s 4,4 milijona prebivalcev je zares velika.

Dopoldne smo si ogledali ostanke term iz rimskega obdobja (staro kamenje pač), ob 13h pa smo imeli uradni trening v dvorani. Bilo je impresivno. Dvanajst novih zelenih igrišč, na vsakem pa po štirje ali več badmintonistov z vsega sveta. Ogreli smo se, nato pa odigrali nekaj setov moških in mešanih dvojic proti različnim nemškim kombinacijam. Še dobro, da je bil en par iz kategorije 70+, da smo vsaj en set zmagali. Pa še to šele po tem, ko sva ugotovila, da morava proti njima igrati singl – dve dolge, ena kratka itd., kajti dokler sva igrala dvojice, sta bila zelo neugodna. Ugotovili smo, da so žoge izredno hitre – kar glede na ogromno dvorano, nadmorsko višino blizu 1000 metrov in suh zrak na Anatolski planoti niti ni tako čudno. Mogoče bi bilo boljše pozimi, ko je še več smoga … Proti koncu treninga sem si rahlo nategnil desno polovico zadnje plati. Kot že rečeno, pred velikim tekmovanjem je najbolj pomembno ostati nepoškodovan …

Zvečer smo imeli sestanek vodij ekip. Mlad in kot večina Turkov zelo resen predsednik turške badmintonske zveze je imel govor v turščini, takoj zatem pa je odvihral na naslednji sestanek. Politik najbrž. Dali so nam navodila v zvezi z izvedbo turnirja, obravnavali smo nekaj odpovedi in to je bilo to. Smo pa izvedeli, da bo nastopilo 900 igralcev in se bo odigralo 1179 tekem !!!

V ponedeljek se je začelo zares. Tekme so trajale že od devetih zjutraj, ob 14.30 je bila prekinitev turnirja in uradna otvoritev – vse v turščini. V tednu dni smo ugotovili, da poznamo cel kup turških besed, skoraj več kot povprečni turek angleških, na primer čaj, kahve, kat, saat, salata, kumpir, köfte, čorba, čoban. A to nam ni niti malo pomagalo pri razumevanju govorov, kaj šele pri petju himne – ki so jo vse uradne osebe pele na ves glas – ali pa so vsaj zelo na široko odpirali usta. Domoljubje je tudi pri njih očitno nekaj, kar je treba čimbolj nazorno pokazati. Nikoli ne veš, kdo gleda in kdaj ti bo iz rok spolzela naslednja politična funkcija, ker si nekoč pel s premalo zanosa ali premalo navdušeno mahal z državno zastavo.

Na srečo sem imel takoj po otvoritvi tekmo, tako da sem se šel ogrevat. Zadnjica me je še kar bolela, a ob prihodu na igrišče sem na to pozabil. Začel sem dobro in pri rezultatu 6:2 zame pomislil, glej glej, mogoče se niti ne bom preveč osramotil. Žal je nasprotnik Paul Mitchell iz Anglije nato začel igrati precej bolje in je dobil prvi niz z 21 : 12. V drugem nizu sem začel bolj izkoriščati hitre žoge in sem več smeširal, in to precej uspešno. Žal je isto taktiko ubral tudi nasprotnik in tudi mojih uspešnih obramb je bilo bolj malo. Po zaostanku 20:17 sem izenačil na 20:20, se še nekaj časa upiral, nato pa izgubil 24 : 22. Škoda, šlo je na tesno, a poraza nisem vzel tragično. Po tekmi sem razmišljal, kako bi se človek lahko pripravil za tako tekmovanje – prvič svetovno prvenstvo, ogromna dvorana, hitre žoge, neznani nasprotniki … zaenkrat še nimam pravega odgovora.

Kmalu za tem je svojo tekmo odigral še Sandi, proti Andrewu Youngu, prav tako Angležu, in prav tako izgubil, le da še bolj na tesno, in sicer v treh nizih, tretji niz z 21 : 19. Lidija je spustila nekaj solzic, potem pa smo šli na tolažilno kosilo.

Pozno zvečer sva odigrala tekmo moških dvojic proti domači kombinaciji hudih imen Sabahudin Tavukču – Mehmet Babačan. Tekma je bila nervozna, odigrala sva res, ampak res slabo, na srečo pa sta bila nasprotnika še slabša, tako da sva zmagala 21 : 14, 21 : 12.

V torek sva z Evo igrala tekmo mešanih dvojic proti Madžaroma. Tamas Gebhard je igralec približno moje kakovosti, Csila Forian pa precej precej boljša, ne le od Eve, tudi mene bi v singlu najbrž premagala. Kljub temu sva začela dobro in vodila do izida 6 : 5, potem pa je razlika v kakovosti prišla do izraza in do konca tekme sva osvojila še vsega 5 točk in prepričljivo izgubila z 21 : 9, 21 : 2.

V sredo dopoldan sva s Sandijem odigrala drugo kolo moških dvojic proti Bolgaroma Živku Dimitrovu in Yasenu Radevu. Živko je kar dober, Yasen pa niti ne. Igrala sva nanj in pri izidu 20:19 prišča do set žoge. Serviral sem flick backhand, presenetil Živka, Sandi je zaključil točko … servisna sodnica Lina iz Nemčije pa mi je dosodila napako. Jebenti, če bi vsaj imela turškega servisnega sodnika – oni so v glavnem dremali na svojem stolčku. Še dve napaki in set sva izgubila na 22 : 20. Tudi v drugem sva se dobro držala, a Yasen je odigral precej bolje kot v prvem in izgubila sva tudi tega. Škoda, v naslednjem krogu bi se pomerila z nosilcem olimpijske medalje Eddyjem Hartonom in Rudyjem Vijayo iz Indonezije ... po drugi strani pa ni škoda, ker bi itak močno izgubila, pa še planirani izlet v Kapadokijo bi odpadel.

Kapadokija je namreč magična pokrajina sredi Turčije. Nekoč je bila pod morjem in v tem času so se na dnu morja nabirale apnenčaste usedline – lupine školjk in podobne morske golazni. Nato se je pokrajina dvignila (ali morje umaknilo, nisem dovolj natančno spremljal tega dogajanja) in nekaj okoliških vulkanov je na apnenec nalilo še plast trših kamnin. Potem so stvari v svoje roke vzele eksogene sile (mater se dobro spomnim srednješolske geografije), torej vodna in vetrovna erozija in izoblikovale različne nenavadne oblike – spominjajo na gobe, lulčke, joške … Vsekakor bi bilo to škoda zamuditi, ko smo že v bližini.

Takoj po tekmi smo odšli v hotel, se spakirali, pustili badmintonsko opremo na recepciji in odšli na avtobusno postajo. Kupili smo karte do Göremeja in se odpeljali. Avtobusni prevoz v Turčiji je odličen. Nov avtobus, stevardesa, voda, čaj, sokovi, mafini … kot na letalu, le da imaš več prostora za noge. Po štirih urah vožnje smo v Nevšehirju prestopili v kombi, ki nas je odpeljal do Göremeja. Tam smo se vselili v hotel Gümüs Cave. Stara, v kamen vklesana cerkev je preurejena v sobe. Težko bi rekel, da ima hotel ne vem koliko zvezdic, je pa zato nekaj prav posebnega in zato več kot vreden 30 Eur na noč. Gazda je utrgan tip, večino dneva pod vplivom dobrih lokalnih vin. Na vsako naše vprašanje ali prošnjo je odgovarjal z ''no problems, this is your second home'' in vedno, ko nas je videl, smo dobili welcome drink. Razen tega smo s trte, pod katero smo zajtrkovali, lahko zobali fino grozdje, ki ga pa sumim, da je pospešilo mojo prebavo in sem imel do konca potovanja nekaj težav.

V četrtek smo šli s kombijem na izlet do nekaj znamenitosti v južnem delu Kapadokije. Najprej smo zlezli v podzemsko mesto Derinkuyu. Nekdanji prebivalci so se pred mimoidočimi hordami Perzijcev, Mongolov in podobno miroljubnih plemen branili tako, da so izkopali 13 nadstropij oziroma 65 m globoko mravljišče, povečano na človeku prijazno velikost rovov. V mirnem času so živeli zgoraj, pasli živino in obdelovali zemljo, ko je pa zagustilo, so se skoraj dobesedno vdrli v tla, za seboj zaprli težka kamnita vrata in tam kak mesec ali dva počakali, da se napadalci naveličajo in odidejo. Ni za klavstrofobike, je pa impresivno.

Nato smo se peš spustili v kanjon Ihlara. Sredi gole in suhe planote je kakih 15km dolg in kakih sto metrov globok kanjon, po katerem teče lepa rečica in v katerem je veliko zelenega drevja. V stene so izkopane votline, v nekaterih so ljudje živeli, v nekaterih pa so opravljali svoje verske zadeve, tako da se da videti stropne poslikave s prizori iz Kristusovega življenja in podobno. To niso freske tipa Michelangelo & Co., so pa še kar zanimive. Ob koncu enournega sprehoda smo pojedli solidno kosilo na otočku sredi rečice.

Naslednji postanek je bil v samostanu Selime. Tudi ta je izkopan v skale, pred Otomanskimi časi je bil tam samostan, v času največjega prometa po Svileni poti pa karavanseraj – motel za kamelje karavane. Imeli smo dvajset minut prosto in smo lahko po mili volji lezli skozi predore in raziskovali množico votlin za različnimi nameni – kuhinje, sobe, kapelice …

Po daljši vožnji smo se ustavili na razgledni točki nad kotlino, v kateri leži vas Göreme. Pofotkali smo naslednjih nekaj sto slik. Nato smo se vrnili v hotel in šli na večerjo, nato pa utrujeni zaspali – še prej pa sem si na mikro-TVju in s turškim komentarjem pogledal košarko Slovenija – Italija z Eurobasketa. Po prepoznavni igri naših – kar vrzi na koš, itak boš falil, ampak bo že pritekel Zoran Dragić in ujel žogo – smo jih nabili. Vedno je OK premagati sosede. Odličen dan, ki so ga malce pokvarili le moji večkratni odhodi na stranišče in strah, da bom pri tem prepozen.

Naslednje jutro sem moral spet zgodaj na WC, zunaj pa sem slišal čudne sikajoče zvoke. Ugotovil sem, da gre za balone na vroč zrak, ki se jih nad Kapadokijo vsako jutro dvigne kar nekaj, v glavni turistični sezoni baje celo do 200. Ta dan jih je bilo mogoče dvajset, je pa bil en tik nad našim hotelčkom, tako da so ob ostalih naravnih lepotah potniki lahko uživali še v pogledu na jutranje pomečkanega slovenskega turista v spodnjih gatah.

Po zajtrku smo šli peš do Göreme Open Air muzeja, ki je en majhen delček Kapadokijskih čudes, za katerega je potrebno plačati vstopnino, tam pa si lahko ogledaš kakih dvajset podzemnih cerkva in se prerivaš z ostalimi turisti. Tega smo se kar kmalu naveličali, zato smo šli raziskovat bolj neobljudene kraje. Zemljevid, ki smo ga imeli, je bil narejen po metodi ''od oka'', a po sreči smo prišli v prav zanimiv del, kjer smo se malo sprehajali in malo plezali po zelo ozkem in precej globokem kanjonu. Ob koncu kanjona smo prišli do njiv in sadovnjakov, med njimi pa spet cel kup kamnitih čudes. Ko sta dekleti počasi začeli planirati upor zaradi utrujenosti, smo se obrnili nazaj proti vasi. Tam smo pojedli kosilo, nato pa pred hotelom tik pred odhodom popili še en welcome drink, s Sandijem pa sva vsak v svoji ležalni mreži malce zadremala. Z avtobusom smo se odpeljali nazaj do Ankare in se še za eno noč namestili v hotel Atalay.

Večerjali smo pri Murat Efendi Čorbašiju, ali po naše pri Gospodu Muratu, Juhičarju. Malo sem se že naveličal juhe iz leče in ker sem poznal turško besedo za jagnjetino (kuzu), sem na meniju pokazal na nekaj, kar bi lahko bila jagnječja čorbica. Dobil sem redko juhico s čudnim žvarovinastim kosom mesa. Poskusil sem juhico in je bila zelo zanič. V tem mi je natakar prinesel skodelico vode s česnom in mi pokazal, da je treba nekaj tega dodati k juhi. Ubogal sem ga in zdaj je bila juhica nekoliko bolj česnasta, a še vedno zelo zanič. Potem sem si bolj podrobno ogledal kos mesa, ga malo obrnil z žlico in en del, ki se je prej skrival pod površino, mi je bil nekako znan, spominjal je na določena kamnite oblike v Kapadokiji. Pa menda ni … jebenti … Še zdaj ne vem, ali je bil to res jagenjčkov penis. Jesti pa nisem mogel več in sem si naročil nekaj drugega, manj pustolovskega.

Naslednje jutro sta Lidija in Sandi že navsezgodaj odšla na letališče, midva pa do dvorane, kjer sva si ogledala polovico finalnih tekem. Od 80 finalistov (5 disciplin × 8 starostnih kategorij) jih je bilo največ iz Anglije – kar 20. Prevladovali so predvsem med mešanimi dvojicami. Od ostalih ekip so bili med boljšimi Danska, Nemčija, Japonska, Tajska, Indonezija, Tajvan, Švedska, Rusija in Škotska, ostali s(m)o dobili le drobtinice.

Let iz Ankare je bil zamujen za pol ure, na kontroli potnih listov v Istanbulu je bila spet gneča in spet sva šprintala po letališču – tokrat zares. Med tekom sva slišala zadnji poziv za naju in še dva revčka, a sva bila še dovolj hitra, da sva ujela letalo proti Zagrebu, na katerem Sandi in Lidija že sklepala stave, ali bova zamudila. Konec dober …












Avtor: Aljoša Rovan