O nas

Prvi koraki
V nekih starih dobrih časih je bila najmodernejša brežiška trgovina Market na Ulici 21.maja, zdaj Bizeljski cesti, prav prek ceste od bloka, v katerem smo živeli. Nekoč so v Marketu dobili zelo poceni komplete za badminton, made in DDR. Ata Poldi, športnik stare šole, ki mi je za darila kupoval ali matchbox avtomobilčke ali pa kakšen kos športne opreme, te priložnosti seveda ni zamudil. Loparja sta bila lesena, struna kot za ribolov na soma, torej debela in povsem prozorna, ročaj pa iz trde rdeče plastike, ki je bila zelo gladka in v znojnih rokah se je lopar hitro prelevil v nevaren projektil. Žogica je bila plastična, in to ne ta z glavo iz plutovine, pač pa s tisto iz trde gume. In tako smo z ostalimi mulci iz bloka igrali badminton – seveda po pravilu da mora žogica čim dlje ostati v zraku. Problem je bil v tem, da ponavadi niti ni padla na tla, ampak je trda gumijasta glava prodrla skozi strune na loparju in se tam zaustavila… To nas je seveda jezilo, in bili smo prepričani, da je kriva preslabo napeta struna. Zato smo jo napenjali močneje in močneje, tako da smo med okvir in žice podlagali koščke vžigalic ali zobotrebcev, vse dokler les ni počil – pač po pravilu, da pametnejši popusti. Lopar je torej umrl in lotili smo se drugih športov, frnikul, stripov… En tak lopar je še vedno v moji lasti, čakajoč da se odpre kak badmintonski muzej.

…deset let kasneje…
Poleti 1991. so me vztrajno iskali neki ljudje z modrimi kuvertami. Vedel sem, da bojo naši to tekmo tudi brez mene z lahkoto zmagali, in sem z bodočo partnerko za mešane dvojice prebival na varnem v Kranjski gori. Bilo nama je nekoliko dolgčas – tudi v zgodnjih dvajsetih letih ne moreš samo seksati, kajne – in sva iskala kakšno drugo zabavo. Evin stric Medo je pred kratkim zamenjal šport – namesto gostilniških pretepov se je lotil badmintona. Vedel sem, da je ta šport v Ljubljani in, odprla se je prva dvorana (Bit) in tako dalje, ampak da se znani fajter Medo loti športa za punčke… čudno, čudno… mogoče pa je nekaj na tem. V Avstriji sva kupila set za badminton – dva jeklena loparja in že znane žogice, ki imajo okrog 20% verjetnosti, da se odbijejo ter 80%, da ostanejo v loparju. V kompletu je bila tudi mreža, ki sva jo razpela na travniku, in sva se žogala. Kar dobro nama je šlo, in lepo sva se preznojila in razgibala. Me je pa hudičevo motilo, da je žogica kar naprej ostajala v loparju…
Fantje so medtem nagnali jugovojsko, pa sem se vrnil domov, k študiju in normalnim športom za prave moške. Badminton je spet šel v pozabo.

Tik pred zdajci
S faksom smo bili na absolventskem izletu v Nemčiji. V neki športni trgovini sem opazil prave pernate badmintonske žoge. Mislim da sem začutil neko skoraj erotično privlačnost (v tistih letih, po 14 dneh v avtobusu s skoraj izključno moško družbo, niti ni tako čudno…) in sem, ker nisem skopuh, kupil kar dve žogici. Ne dve škatli, pač pa dve žogici. Eno sem hotel podariti starem prijatelju Frenkiju, z drugo pa nekaj let igrati badminton. Ha, ha. Po vrnitvi domov smo se nekega vikenda dogovorili, da bomo poskusili igrati badminton. V telovadnici Gimnazije smo postavili improvizirano mrežo, za katero smo uporabili stojala in letvico za skok v višino. Za zunanje robove igrišča smo določili raznobarvno kombinacijo črt za tenis, odbojko in košarko, manjkajoče črte pa smo označili z lepilnim trakom, tistim pleskarskim, bež barve. Dimenzije nam očitno niso bile najvažnejše. In smo pričeli igrati. Če me spomin ne vara, smo bili tam Eva, Frenki, Simona, Zeko, Pajco in jaz. Že po nekaj udarcih se je zlomilo prvo pero, kmalu zatem pa sem ugotovil, da je žogica izgubila prav vso svojo privlačnost. Ni bila več lepa, niti se z njo ni dalo več igrati. Tudi tista druga ni živela dosti dlje. Naš prvi trening tako ni trajal prav dolgo, vendar očitno dovolj dolgo, saj nismo nikoli več nehali. Kmalu zatem je Frenki prinesel plastično žogico- tokrat pravo, z veliko plutovinasto glavo. Neverjetno, ni se več zatikala v lopar! Razen tega je preživela vsaj uro ali dve. Igrali smo vse bolj pogosto, pridružili so se še nekateri drugi prijatelji. Stara mama Slava, ki je bila šivilja, nam je izdelala mrežo iz mreže za zaščito jagod pred ptiči in stare rjuhe. Stanko, kolega iz firme, je zvaril prva stojala. Črte so še vedno bile improvizirane, vendar smo našli kombinacijo, ki je bila že bliže pravim dimenzijam igrišča. Skakalec s palico Uroš, ki nas je gledal iz kota telovadnice, medtem ko je vadil na bradlji, nam je predlagal, naj ustanovimo klub. Ideja nam je bila všeč in prav kmalu smo organizirali sestanek, napisali statut, kupili žig, zbrali deset podpisov ustanovnih članov, se trmasto borili z občinskimi uradniki in glej – 13. oktobra 1993 se je rodil BK Brežice. Frenki je postal prvi predsednik.

Vsi začetki so težki
Kot rečeni, pravih črt za badminton še ni bilo. Nič hudega, jih bomo že narisali. Najprej je bilo potrebno dobiti dovoljenje od ravnatelja šole. Na srečo je bil to oče našega sošolca Borčija, in ni bilo problem priti v stik z njim. Še večja sreča je bila ta, da niti približno ni vedel, koliko črt je potrebnih za badmintonsko igrišče, nam pa niti na misel ni prišlo, da bi ga o tem poučili. Dobili smo dovoljenje, kupili dvokomponentno živo rumeno barvo, čopiče in pleskarski trak ter nekega petka zvečer šli v akcijo. Nič lažjega, narišemo štiri igrišče in na pijačo. Dober načrt, vendar – do dveh zjutraj smo uspeli samo nalepiti trak okrog črt za prvo igrišče. Nato smo zmešali barvo in začeli barvati. Ob štirih zjutraj smo končno odstranili trakove in se pri tem dodobra umazali z rumeno barvo. Igrišče je bilo videti prekrasno: rumene črte na temnozeleni podlagi, zraven pa še bele črte za tenis, rdeče za košarko, modre za odbojko in oker za rokomet – živa psihedelija! Dvorana je bila slabo prezračena, barva pa najbrž na bazi heroina, kar je samo še ojačalo vtis. Na prvem igrišču smo se naučili obrti in naprej je šlo dosti hitreje. Naslednji dan smo narisali še dve igrišče in naslednji vikend še zadnje, četrto, za katerega smo res rabili manj kot dve uri. Nato smo kupili nekaj pohištvenih cevi, zvarili stojala, od badmintonske zveze dobili mreže in rezervirali termine v telovadnici. Ti niso bil ravno najboljši – če se prav spominjam, je bil to torek ob 20.30 in petek ob 22h. Torek je bil kar dobro obiskan, petek pa precej slabše – nekajkrat se je zgodilo, da sem bil sam v dvorani. Trmast kot sem, se nisem dal motiti in sem igral ''badminton senc'' – tek po igrišču in simuliranje udarcev. Pričeli so se tudi turnirji. Prvi je bil D turnir v Pirničah, v organizaciji sedanjega predsednika BZS Daneta Aliča. Pretekel sem največ od vseh, kar pa ni zadoščalo za več od šestega mesta. Tega turnirja sem se dobro spominjal še nekaj dni, predvsem zaradi neznosnega musklfibra v desni ritnici… Kmalu zatem smo priredili prvi turnir Brežice Open. Bila je presenetljivo dobra udeležba – nastopila je kompletna družina Pohar (najuspešnejša slovenska badmintonska družina – skupno imajo nekje okrog 100 naslovov državnih prvakov – bez heca!)

Zrelo obdobje
Badminton smo precej uspešno promovirali med mladino, organizirali šolska tekmovanja, Mojca in Dušan Krivec sta ustanovila krožke v osnovnih šolah Brežice in Dobova. Tam se je pojavil tudi Curek, fant iz Mosteca, ki je osvojil zaenkrat edino medaljo na državnih prvenstvih za naš klub – leta 2002. je bil bronast na prvenstvu osnovni šol. Na žalost je potem odšel v srednjo šolo v Novo mesto, kar mu je vzelo preveč časa, pa tudi nekoliko preveč se je zredil od dobre domače papice, tako da ni uspel povsem izkoristiti svojega potenciala. Debeli, če to bereš – vedno boš dobrodošel nazaj. Odhajali so neki stari člani (Marko Starinarko, Rašo(večkrat), Pajco…), prihajali pa neki novi, na primer nekdanji streber obrambe NK Svoboda Brežice Majk Forza, sedanji predsenik kluba, pa Ćup, Robi, Goran, Rajko, Kimi, pa mlada garda Pavle, Luka, Matic, Lea… Tam nekje okrog leta 1998 se je včlanil tudi Morski pas, po rodu iz Zagreba, človek z najmehkejšo roko in najtršo hrbtenico, ki je kdajkoli igral badminton. Kmalu je ugotovil, da singli niso zanj, ker je treba preveč tekati, zato se je posvetil igri dvojic, in nekaj let sva bila nepremagljiva v Brežicah in okolici. Po nekaj letih igranje je bil v Nišu na obisku pri prijatelju iz vojske Vladanu. Ko je povedal, da igra badminton, je Vladan dejal: ''Da, da, a deca će da ti budu baletani.'' Na žalost je Igor zaradi pogostih poškodb pred časom prenehal z badmintonom in se je povsem posvetil vzgoji tibetanskega terierja. Lepo poglavje v življenju kluba je bilo, ko smo v opuščeni trgovini Živila Naklo imeli stalno postavljeno igrišče. Pozimi je bilo nekoliko hladno, poleti pa neznosno vroče, pod stropom hale so gnezdili vrabci in srali po igrišču, a je vseeno bilo super – igrali smo skoraj vsak dan. Na žalost smo po nekaj letih postali žrtev tajkunskih zgodb - Mercator, ki je kupil Živila, je halo prodal Merkurju, ki zdaj na mestu našega nekdanjega igrišča prodaja vijake in podobno. Danes nas starih borcev ni ostalo več dosti. Razredčile so nas poškodbe, poroke, otroci, kariere in ostale naravne nesreče. Ostajamo samo najmočnejši, od vseh pa je najbolj nevaren Bambi, včasih najboljši tenisač, danes najboljši parketar v mestu, ki me stalno ogroža, večkrat tudi zmaga, a stare kosti se še ne dajo. Dopoldan sva govorila po telefonu in je vprašal, ali zvečer pridem na badminton. Gotovo je pripravil kako novo prefrigano taktiko. Najbolje bo, da počasi krenem proti telovadnici, da me ne bo ujel neogretega.

Avtor: Aljoša Rovan


Ustanovljen: 13.10.1993

Predsednik: Matic Krošelj

Blagajnik: Luka Stjelja

Tajnik: Aljoša Rovan

www: Rok Stergar