Bil je običajen četrtkov večer, ko se je prijatelj odpravil po mestu z mislijo, da bi našel nekaj posebnega za svojo dekle, tudi mojo prijateljico iz otroštva.

Njena rojstnodnevna želja je bila skromna, večer v dvoje in čisto malo pozornosti. Toda prijatelj, ki je bil zaljubljen do ušes in še čez, je želel več. Ni iskal le darila. Iskal je sporočilo, dotik srca, nekaj, kar bi ostalo. Ko je vstopil v majhno zlatarno na vogalu stare mestne ulice, ga je takoj očarala vitrina, kjer so bile lepo zložene nežne, sijoče verižice. Njegov pogled je obstal ne eni, preprosti srebrni verižici z majhnim obeskom v obliki zvezde. Bila je nežna, a hkrati skrivnostna. Tako kot njegovo dekle. Brez oklevanja jo je kupil, jo zavil v svileni papir in jo pospravil v notranji žep jakne z mislijo, da je nakup te prelepe verižice res odlična izbira.

Tistega večera sta se z dekletom srečala v njuni najljubši kavarni. Sedela sta v kotu, pod mehko lučjo, pila vročo čokolado in se smejala zgodbam preteklega tedna. Ko je ura odbila devet, je počasi segel v žep in iz njega potegnil drobno škatlico z napisom, za nekoga, ki mi vsak dan sveti kot zvezda in ji podal darilo. Odprla je škatlico in v hipu obstala. V njenih očeh so se zalesketale solze. Rekla je, da lepše verižice še ni videla kot je ta. Z rahlim dotikom jo je pripel okoli vratu in se za trenutek ustavil. Ljudje v kavarni so se umaknili v meglico, zvoki so potihnili. Ostala sta le onadva, ujeta v utrip srca in lesk srebrne zvezde. Takrat je navaden večer postal pravljica.

Pa ne zaradi bleščečega darila, temveč zaradi misli, ki jo je nosilo. Ljubezen, ujeta v detajlu. Iskrenost v majhni pozornosti. Nakup verižice je postal več kot le kos nakita. Bil je simbol. Spomin. Začetek novega poglavja.