Z očetom se voziva po prašni vijugasti cesti. Danes bomo kupili vikend. Hura. Končno nekaj, kjer bom lahko preživljal vikende in počitnice.

V šali rečeno, do zdaj smo bili betonarji, kot se je v žargonu reklo mestnim ljudem, zdaj pa se je oče odločil da bomo postali še kmeti. Ne vem kako bo, saj nam doma še rože niso uspevale, ne vem kako nam bo zdaj uspelo še z vso to zelenjavo, od krompirja in fižola do koruze. Nov izziv v našem življenju. Po uri in pol vožnje sva prišla na cilj. Bogu za hrbtom bi se reklo, pa samo 40 km od našega doma. Parcela malo pod vrhom hriba, na njen stara hiša iz blata. Okna in vrata lesena. Vse skupaj za podret.

Po slabo prespani noči prva odločitev očeta. Okna in vrata na novi hiši ne bodo lesena. Kupili bomo najnovejša pvc okna in vrata. Da bomo lahko mirno spali in se ne bo nič slišalo od zunaj. Skozi lesena so se slišali vsi zvoki, ki jih premore okolica. Ponoči šelestenje dreves, veter, srne, ki so hodile mimo hiše, zgodaj zjutraj sosedov traktor, ki je oral na njivi in pa čudo kmetije, kikirikanje petelina. Vsega tega nismo, mi mestni ljudje, vajeni. Doma imamo pvc okna tako da ne slišimo zunanjega hrupa mestnega vrveža. In se je začelo.

Takoj ko je bila klet postavljena in narejena prva plošča, je prišel možakar z veliko knjigo. To je bil katalog za pvc okna. Oče je skrbno pregledal vse modele in tipe. Želel je izbrati najboljše, najlepše. Pa da bo sovpadalo s hišo. Zanimivo ga je bilo opazovati kako je hodil sem in tja, se popraskal po glavi, gledal v nebo, kot da čaka kakšen namig od tam zgoraj. Vem, da bo izbral najboljša pvc okna. Po letu dni zidanja, čiščenja, polaganja tlakovcev je naša pravljična hiška končana. Zdaj sedim pri peči in gledam skozi pvc okna, vidim soseda na traktorju. Pa ga ne slišim, slišim samo svoje misli. Čudovito.