Žar

Ko ti nekdo pripravi res dober in okusen žar

Sam imam zelo rad zunanji žar in vedno, ko imam čas, si ga tudi pripravim. Ne bom rekel, da znam narediti dober in poseben žar, je pa to klasika pri meni in tako, se raje držim klasike, kot pa da bi šel iz svojih okvirjev.

Želim si v bistvu iti iz okvirjev, vendar si ne upam, tako ostajam na klasiki. Zelo rad gledam kuharske oddaje in se učim, potem pa teh jedi nikoli ne pripravim. Nekako imam v glavi, da bi preveč zapravil in se tega ne lotim. Ugotovil sem, da neprestano kuham in pečem konstantno iste jedi. To pa sem spoznal, ko mi je prijatelj naredil žar, ki mi je bil tako zelo dober, da sem v bistvu bil jezen nase, da se česa takega ne lotim sam.

Ko sem se vozil domov od prijatelja, ki mi je pripravil takšen dober žar, sem premišljeval, kako pripravljam jedi jaz. Bil sem jezen nase, ker sem vedno pripravljal klasiko. Tako se prav spominjam občutka, kako sem bil v avtu rekel, da tega ne bom več počel. 

Tako sem začel ustvarjati tudi sam. Kočno sem naredil dober in okusen žar, ki pa ni bila klasika. Tako sem bil srečen, da mi je uspelo in videl sem, da brez kuhanja ne bo šlo, če si ne bom dovolil biti drzen.

Začel sem kuhati, kot sem si vedno želel, pripravljal sem žar, ki sem si ga vedno želel. 

Končno sem šel iz svojih okvirjev in spoznal, da prav nič več ne zapravim kot prej, ko sem se držal klasike. Danes oddaje gledam čisto drugače, ker se učim, včasih si kaj zapišem in drugi dan tudi pripravim. Moje jedi so postale moje življenje, še vedno si rad naredim okusen žar, kot klasiko in posebni žar, kot nekaj čisto novega.